Po dveh tednih drugačne aktivacije, spremenjenega komuniciranja, gibanja, ustvarjanja, skratka večplastnega prilagajanja vseh segmentov sebe, najbrž v povprečju ugotavljamo, da znamo in zmoremo osvojiti veliko novega, doslej nepoznanega, kompleksnega, v relativno kratkem času. Ne glede na vse, kar še bo, se bo stanje pomirilo in vprašati se bomo morali, do takrat že bistveno bolj ‘spremenjeni’ kot danes, kako naprej. Koristno je, če prihodnje odzive, koliko je možno, predvidimo že danes, oziroma oblikujemo več možnosti. Razvijemo več scenarijev. Kaj opuščamo, kaj dodajamo. Kam gremo. Odlična smer, da se opremo na tisto, čemur ‘služimo’ pri delu, pa tudi v osebnem življenju, je refleksija tega, kaj potrebujejo tisti ljudje, ki smo tu za njih, najbolj od nas? Optimizem, navdih, vizijo, vrednote, načela. Izkažimo jim odprtost, da smo tu za njih, ostanimo prilagodljivi, ustebreni, hvaležni. In nikar se ne nehajmo spraševati, kaj je tisto naslednje, kar lahko storimo, zase, za druge? Je ‘to’ res najbolje, kar znamo? Kaj še?