Očitno še nismo premislili vsega, odvrgli in si nabrali dovolj moči, idej, povezav. Če nas narava v tem času uči sprostiti, pustiti, opustiti, spustiti – ljudi, misli, stvari, ideje – da gredo svojo pot, zunaj pa še kar naprej sneži in zebe, potem očitno še nismo končali tega naravnega procesa prenove. Nismo še pripravljeni na novo. Na pomlad. Z ‘let go’ mislimo na naš um, ki nas omejuje in prepričuje, seveda tudi varuje, a ko nas odreže od telesa – čustev, takrat je naše življenje preveč pod nadzorom.
V tej utesnjenosti notranje stanje ni več harmonično; ni ostebrenosti, osrediščenosti, osmišljenosti ali drugega kar vam je blizu in se začne na os-. Kajti naš ‘flow’ je naša os. Negujmo jo, s skrbnostjo, z ljubečo pozornostjo. Enim je to bolj vgrajeno, ta spontanost, lahkotnost, brezskrbnost, drugi pa analizirajo, procesirajo, secirajo, včasih skoraj do nezavesti. No, vsekakor do precejšnje utrujenosti ali nejevolje. Pri takem vedenju ni več pretočnosti energije v telesu, obtičimo. In tako notranje stanje, ki je daleč od harmoničnega je obenem tudi daleč od zdrave podlage za čustva, ki si jih želimo in posledično za vedenje, ki ga potrebujemo. Brez (pre)puščanja ni novih možnosti. Kako lahko recimo brez ‘reset’, nevtralnosti, počitka, ki ga naredimo s tem, da živimo v skladu z naravnimi zakoni, ravnamo v skladu s svojim hrepenenjem – izpolnimo svojo srčno željo? Kako naj bomo potem ljubezen?
Kaj še se lahko iz tega naučimo? Le z opuščanjem starega odpremo prostor za novo. Ne pomeni črtati vsega iz starega, zdaleč ne. Nasprotno, vzeti je potrebno vse kvalitete iz starega poglavja in jih ponesti v novo. Vse vrednote, spoznanja, izkušnje.
In še k temu kako se odzivamo na dogodke. Spet minus 12C. Tisto kar nas čustveno zaznamuje ni dogajanje okrog nas, pač pa naš odziv na to dogajanje. Adijo pamet? Tudi kdaj, seveda. Včasih pa pozicija ne-ganjenost, nevtralnost. Ali prožnost, odprtost. Karkoli. Kadarkoli se lahko o čemerkoli odločimo (drugače) kot smo se še malo prej. Če je to v skladu z našo namero, seveda, kot samoumevno (je res?) pa štejemo pristnost, spoštovanje, odgovornost.
Sestavek namenoma končujemo tukaj, ker misli že hitijo drugam. Spuščati, kar je še ostalo. Kovati načrte za toplo vreme. Projekte. Povezave. Čim več pozornosti želimo tudi vam, dobrega počutja, kreacije, vzajemnosti, toplih besed, prijaznosti v tem opuščanju in predajanju zimi. Temu nedokončanemu. Saj bo spet toplo, pa cvetoče, pa več gibanja zunaj,…
Dajmo se tudi čim večkrat pošaliti na svoj račun. In to čisto zares, do konca. Spustiti otroka v sebi na prostost. Naj nori na tem mrazu;) Naj odvrže vse in se pripravi na? Vi odločate:)