Intervju z nutricionistko Mojco Cepuš
Mojca Cepuš je svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje ter certificirana nutricionistka. S prehrano se profesionalno ukvarja od leta 2007, v tem času je pridobila tudi mednarodno uveljavljeni certifikat in naziv športni nutricionist. Svetuje ljudem, ki se želijo znebiti odvečnih kilogramov ali spremeniti prehranjevalne navade, večino njenega dela pa obsega tako imenovano coach ali trenersko delo, kar pomeni, da svoje stranke spremlja od začetka programa do konca. V pogovoru je predstavila načine, s katerimi pomaga svojim klientom, kako doseči in ohraniti želeno telesno težo, o pomenu lokalno pridelane hrane, kakšna je vloga športa pri hujšanju, v pogovoru je osvetlila tudi pogled na povezavo med socialnim statusom in prekomerno telesno težo.
Zaradi katerih dejavnikov je po vašem mnenju v sodobnem svetu prekomerna telesna teža vedno večji problem?
Dejavnikov je seveda več, npr. 100 let nazaj so ljudje dnevno povprečno prehodili 20 km, danes le še 800 m, problem je torej drugačen način življenja. Prav tako je problem, da danes jemo preveč tako imenovane praznične hrane (hrano, ki so ljudje jedli samo ob praznikih) in pa, da jemo neprimerno, glede na našo fizično aktivnost. Obkroženi smo z veliko količino sicer okusne, a nezdrave hrane, ki se ji je težko odreči. Kot problem bi izpostavila tudi čustveno hranjenje, kar pomeni, da namesto, da bi se osredotočili na dejanske probleme, s katerimi se soočamo, iščemo uteho v hrani.
V preteklosti so ljudje živeli v pomanjkanju in so bili bolj zdravi. Danes, ko imamo vsega v izobilju, pa zbolevamo. Zakaj?
Ker ne jemo zadostnih količin zelenjave in sadja, pač pa si privoščimo več predelane hrane, kot so mesni izdelki, sladkarije, alkohol. Včasih si za 2000 kcal moral nekaj ur loviti in nabirati ali pa vsaj obdelati njivo, danes nam za takšno energijsko bombo sploh ni treba iz avtomobila. Psihološko gledano je hrana dober motilec za reševanje resničnih težav. S hrano se lahko namreč zamotimo, potolažimo, potlačimo čustva …
Zakaj, če sploh, ima pri uravnavanju telesne teže pomen lokalno pridelana hrana?
Lokalno pridelana hrana pomeni sezonsko hrano, kar pomeni, da je dozorela na rastlini in ima zato več vitaminov, mineralov in hranljivih snovi nasploh. Če jemo takšno hrano, je potrebujemo manj, telesu je prej jasno, da smo dobili zadostno količino teh snovi. Posledično pojemo manj. Velika prednost lokalne hrane je tudi bistveno manjši ogljični odtis, kar je globalno gledano velika prednost, saj s tem, ko se prehranjujemo lokalno ne onesnažujemo okolja v tako veliki meri.
Vaše podjetje BeFit sodeluje z društvom Hrana za življenje, ki se trudi zagotavljati hrano socialno ogroženim. Kakšna je vaša vloga pri tem?
Pripravili smo knjižico z nasveti kako jesti poceni in zdravo. Posebno pozornost smo namenili temu, da je hrana v receptih res poceni in vsakomur dostopna. Organizirali smo tudi predavanja in delavnice na temo zdravih obrokov. Cilj je, da ljudem pokažemo, da je poceni hrana lahko zdrava in okusna. V Sava hotelih smo v preteklih letih pričeli s projektom Fit ponudbe. Opustili smo jušne kocke, rafinirano hrano itd. Ko smo začeli obroke pripravljati iz osnovnih surovin, smo privarčevali eno povprečno plačo, kar je dober pokazatelj, da zdrava hrana ni nujno draga hrana.
Na kakšne vse načine pomagate ljudem?
Pri Befitu se že več let uspešno ukvarjamo s promocijo zdravega življenjskega sloga. Smo specialisti za osebno prehransko svetovanje – osebni coaching. Pri nas je doslej uspešno izgubilo težo in si izboljšalo kvaliteto življenja že več kot 650 posameznikov. Poleg coachinga redno izvajamo izobraževanja (predavanja, seminarje, delavnice …) za različne starostne in interesne skupine, od otrok v vrtcu do uslužbencev ter vodstvenih in vodilnih kadrov v različnih podjetjih (Mercator, Sava hoteli, Zdravilišče Radenci, Hlebček, Zavarovalnica Vzajemna, Zavarovalnica Maribor, Somatoline Cosmetic, Helios, Etol, Rio mere … Izboljšujemo ponudbe v hotelih, razvijamo nove izdelke, smo svetovalci tržnikov v živilskih trgovinah. V zadnjih letih opažamo vedno večje zanimanje za prehranski coacing, ponavadi gre za hujšanje pod nadzorom. To pomeni, da klienta, ki mu napišemo shujševalni jedilnik tudi naučimo, kako naj se prehranjuje v času diete in po njej, da bo lahko težo tudi vzdrževal. Naučimo ga brati deklaracije, gremo z njim po nakupih, včasih pomagamo tudi kaj skuhati, nudimo torej celostno podporo. Srečanja potekajo enkrat tedensko, vmes klient piše prehranski dnevnik, torej beleži vse, kar je v tistem tednu zaužil. Pri tem je pomembno, da so noter tudi prekrški, saj se ravno iz teh naučimo, kako ravnati prav. Klienta naučimo, da je prehranjevanje načrtno, da razmišlja o tem, kaj bo zaužil, da se ob hrani sprosti. Vodimo ga skozi vse vzpone in padce, ter naučimo, da so prekrški del življenja in da kakšen dan spozabe še ne pomeni, da smo dieto zavozili.
Svetujete tudi, da se klienti ob hujšanju odločijo tudi za športno dejavnost?
Ne. Celo boljše je, da ljudje, ki se odločijo spremeniti prehranske navade, ne vključijo na novo tudi kakšne športne aktivnosti. To seveda velja za tiste, ki se s športom niso ukvarjali že od prej. Dieta je že sama po sebi sprememba za telo, zato svetujemo, da se šele po dveh ali treh mesecih ljudje začnejo ukvarjati s kakšnim športom, predvsem tistim, s katerim se nameravajo ukvarjati potem še celo življenje.
Sprehajanje pripomore k hujšanju?
Ne, saj je premalo intenzivno, hitra hoja pa lahko. Sprehajanje je dobro predvsem za celostno dobro počutje. Za hujšanje je odličen tek v kombinaciji z dvigovanjem uteži. Dobrodošlo je seveda vsako fizično delo, tudi delo na njivi ali vrtu.
Kaj pa ljudje, ki jih šport popolnoma ne zanima?
Pri hujšanju zaradi tega ni težav. Res je, da je bilo naše telo ustvarjeno za gibanje in, da je športna dejavnost dobra za srce, imunski sistem …, a pri hujšanju kalorični deficit delamo s hrano, saj je tako bolj učinkovito in sigurno. Prehranjujemo se vsak dan, gibati pa včasih ne moremo (bolezen, poškodba, potovanja …) zato je dobro, da se naučimo težo uravnavati s hrano.
Kako uspete doseči, da hujšanje pri ljudeh ne povzroči nasprotnega učinka?
Zelo pomembno je, da človek vodi prehranski dnevnik, saj tako iskreno sam pri sebi vidi vse, kar je pojedel. Potem pa je zelo pomembno vključevanje zelenjave v jedilnik, ta mora predstavljati 50 odstotkov vse zaužite hrane. Pomembno je tudi, da imamo od tri do pet obrokov dnevno. Večina ljudi, ki zmanjša število obrokov na tri do pet in poveča vnos zelenjave, že prvi teden shujša en ali dva kilograma, ne glede na to kaj je.
Kaj pa ohranjanje dosežene telesne teže?
Ko se odločamo za hujšanje si moramo odgovoriti samo na eno vprašanje: »Ali se bom te diete lahko držal vse življenje?« Če je odgovor ne, smo obsojeni na propad, če da, smo na dobri poti. Vzdrževanje teže je velik izziv. Najlažje se ga lotimo s prehranskim coachingom, v času hujšanja se je namreč potrebno naučiti jesti za celo življenje, ne le to, kako čim hitreje shujšati. Zato naš pristop v Befitu temelji na zmernosti. Ko se hujša, se lahko uživa tudi kruh, banane, krompir, kakšna sladkarija in alkohol, kljub temu je še vedno povprečna izguba kilogramov – 0,8 kg na teden. Jojo učinek nastopi, ker je dieta prestroga in v ljudeh povzroči odpor in posledično vrnitev na stare tire.
Kako pa se prehranjevati na denarnici prijazen način?
Jesti moramo sezonsko in lokalno, saj je takšna hrana najcenejša. Po navadi so drage predelane stvari, kot so mesni izdelki, instant omake in juhe, majhno pekovsko pecivo … Če tega ne kupujemo, lahko privarčevan denar porabimo za nakup sveže zelenjave in sadja. Za zdravo prehranjevanje ni potrebno, da je vsa hrana bio in eko, ampak, da poskrbimo, da je tisto, česar največ jemo, najboljše kvalitete.
Odločili ste se za predavanje v okviru Zavoda Učenje za življenje. Bi nam lahko zaupali, zakaj ste se odločili za to potezo?
Projekt Učenje za življenje se mi zdi resen in dobro voden projekt. V poplavi mailov me je mail organizatork prepričal, saj je izstopal po svoji resnosti, iskrenosti in zagnanem pristopu. Zelo mi je všeč tudi nabor predavateljev, ki da celotnemu projektu verodostojnost.
Kaj ste se do sedaj naučili v življenju?
Življenje me je do sedaj naučilo, da moraš biti pri tistem, česar se lotiš, vztrajen. Če te nekaj zanima, ne smeš nikoli prenehati hoditi v začrtano smer, četudi ti na začetku ne gre tako, kot si si zamislil. Srečo imam, da sem že od malega vedela, kaj želim početi v življenju. Prve štiri je bilo pri Befitu res težkih, vendar se sedaj, ko smo premagali porodne krče z veseljem ozrem nazaj. Zdaj nas seveda čakajo drugi izzivi, povezani predvsem z rastjo. Če svoje delo rad opravljaš, je težave, ki ti pridejo na pot, lažje sprejeti kot izzive. Druga lekcija, na kateri me življenje ves čas preizkuša pa je jemanje stvari »smrtno resno«. Ko se ozrem nazaj v preteklost, vidim, da zelo veliko dogodkov ni bilo tako tragičnih, kot sem jih dojemala takrat, in da ne bo konec sveta, če se mi kdaj pa kdaj ne bo izšlo, kot sem si zamislila.
Do sedaj vem, da je pomembno najti svojo strast, hoditi po začrtani poti in ne jemati preveč resno vsega, kar nam življenje pripravi na poti.
Kristian Eric Šipek